Nova Octavia RS prepriča z najbogatejšo mešanico športnosti in uporabnosti doslej. Kako pa na njene dinamične vozne lastnosti vpliva priključni hibridni pogonski sklop z oznako iV?
fotografije Janoš Pečnik
Športne različice modelov koncerna Volkswagen, ki jih povezuje hišna platforma MQB evo, v zadnji generaciji razvajajo s širokim naborom pogonskih sklopov. Škodo Octavio s to mamljivo športno oznako RS je tokrat mogoče dobiti še v tretji, priključno hibridni različici – RS iV, ki prav tako kot bencinska sistemsko zmore 245 “konj” (180 kW). Pogonski sklop, v katerem je 1,4-litrski TSI s 150 kW moči v kombinaciji z zmogljivim e-motorjem, si deli z Golfom GTE, enak pogon pa je na voljo tudi pri Cupri – v Leonu in Formentorju. Gre torej za več kot le osamljeni eksperiment, saj se navsezadnje, ko gre za pogonsko tehnologijo, nahajamo na veliki prelomnici. A pomembnejše vprašanje je – kako se takšen, sicer učinkovit pogon, ki pa prinaša nekatere kompromise, poda oznaki RS?
Žametno rdeča kovinska barva karoserije v izrazitem kontrastu s črnimi poudarki in 19-palčnimi platišči sporoča, da ne gre za čisto običajno Octavio. A pomembnejša dodana vrednost paketa RS je zame oplemeniteno počutje v dobro urejeni notranjosti. Na pravi mestih so uporabili alcantaro, s katero me je moč hitro kupiti. Vzdušje z okusno odmerjeno športnostjo je zelo prijetno, a predvsem udobno, prepričljivi sedeži pa ponujajo zadostno oporo tudi ob ambicioznejši vožnji. Ni mi všeč le Škodina rešitev upravljanja infozabavnega sistema. Težava je pomanjkanje bližnjic in posledično prezahteven vmesnik, ki že za najosnovnejše funkcije zahteva preveč pozornosti. Tudi prilagajanje prikazov na voznikovem zaslonu z dvema vrtljivima stikaloma ponuja preveč možnosti.
Kljub temu je Octavia RS iV izjemno prijeten avto za vsakdanjo uporabo. V udobju električnega pogona sem se s pridom vozil teden dni, ko skoraj ni bilo potrebe po vklopu bencinskega motorja (razen občasnega preizkusa zmogljivosti). E-motor, ki je vgrajen v ohišje šeststopenjskega menjalnika DSG, je namreč dovolj zmogljiv (85 kW in kar 330 Nm), obljuba 60 km dosega pa se je z baterijo zmogljivosti 13 kWh udejanila med 40 in 45 kilometri. Drugi teden sem se nato odpravil na pot po jadranskih cestah, iskanje polnilnic ni imelo smisla in med 600 zelo raznoliko prevoženimi kilometri je Octavia povprečno porabila 5,9l goriva na 100 km. Zgledno! To pa je pravzaprav tudi poglaviten argument za izbiro hibrida.
A ko imam pred seboj na volanu ta prelesten RS logotip, so pomisleki drugje. Športnost je zame le nekoliko preveč podrejena hibridnosti in skrita v nastavitvah (zaradi omenjene zasnove infozabavnega sistema). Za način sport in polno moč pogona mora roka potovati na tri različna mesta. Hitra možnost večkratnega pritiska bližnjice, ko se pred menoj naenkrat pojavi sosledje mikavnih ovinkov, bi bila tu zelo priročna. Tudi v športnem načinu potem ob popuščanju stopalke za plin sistem še vedno izklaplja motor in za pojemke izkorišča rekuperacijo. Vklapljanje bencinskega motorja je elegantno in udobno. Kljub temu pa imam med dinamično vožnjo ob na trenutke počasnem menjalniku potem občutek, da pogon ni vedno povsem pripravljen. Ob neprepričljivi, če ne moteči sintetizirani zvočni spremljavi, ki jo raje izklopim.
Kaj pa občutki v primerjavi z “bencinarko”? Za začetek – iV do 100 km/h potrebuje 7,3 sekunde, kar je pol sekunde počasneje. A je pospeševanje v prvih nekaj deset metrih kljub temu silovitejše, saj električni motor hipno prispeva levji delež sicer 400 Nm sistemskega navora. Hibrid ima v primerjavi z bencinsko različico tri očitnejše kompromise. Tisti z izostrenim očesom boste morda opazili, da je Octavia RS iV nekoliko višja (bencinski RS je nižji za 15 mm), čeprav še zmeraj s čvrstejšim vzmetenjem. Pomembneje potem tehtnica v primerjavi z bencinsko različico pokaže 170 kilogramov več. In verjetno najpomembneje – nima mehanske zapore diferenciala.
V načinu sport lahko tako ob strmi krivulji navora s težko desno nogo izzovem že kar dramatično vrtenje notranjega kolesa v prazno. Zato ta Octavia RS v primerjavi z bencinsko zahteva nekaj več nežnosti pri vstopu v zavoj. Pa tudi zato, ker se z dodatno težo nekoliko bolj naslanja na zunanje pnevmatike. A nič zares problematičnega – baterija, ki prinaša dodatno težo, je nameščena sredinsko (pred zadnjo osjo), kar zagotavlja dobrodošlo uravnoteženost in tudi morebiten zdrs je lahko predvidljiv. Zamišljene linije odpeljem hitro in z zadovoljstvom, razveseljuje natančno krmiljenje in že sam volanski obroč mi odlično sede v roke. Podvozje pri tem ostaja zbrano, vozno udobje pa je z delovanjem prilagodljivih blažilcev na zadovoljivi ravni.
No ja, tudi bencinska (in kasneje dizelska) Octavia RS je bila vedno avto kompromisov, kar je pravzaprav njena poglavitna lastnost, le da je pri hibridu tokrat enačba drugačna. Za ceno kompromisa pri dinamičnih voznih lastnostih, ki ga bodo zahtevnejši vozniki občutili, dobim udobje električnega pogona in možnost za boljši ekonomski izkoristek pri vsakdanji uporabi. Vse ostalo pa pritiče odličnemu in zmogljivemu družinskemu potovalniku, ki je navsezadnje tudi aktualni slovenski avto leta.
Janoš Pečnik