»Za tisto pravo doživetje bi potreboval le še zaščitno čelado in za promet zaprto cesto ali dirkališče.«
Da ima Mini izjemno zgodovino, zagotovo veste. In ne glede na model, vsak ponuja užitke v vožnji. Ne dolgo nazaj smo imeli na testu osnovnega Minija One. Pa čeprav ni bil kaj prida motoriziran, je navduševal na zaviti cesti.
No, različica JCW je resda iz istega legla, vendar predstavlja najbolj športno naravnanega med sorodniki. V primerjavi z različico One deluje celo nekoliko nastopaško, robustno, mišičasto. In tudi če se ne prištevate med ljubitelje avtomobilov, vam ob pogledu nanj kaj kmalu postane jasno, da je nekaj posebnega. Nemogoče je spregledati rdeče Brembove štiribatne zavorne čeljusti spredaj, odprtino na pokrovu motorja, masko z odprtinami za dovod zraka, zadnji strešni spojler, dva sredinsko nameščena zaključka izpušnega sistema in difuzor. Skratka, sestavine, ki veliko obljubljajo. In če vemo, da že različica One zmore razveseljuje z lego na cestišču in okretnostjo, potem je v tej mali steklenički z etiketo JCW obilo skritih talentov.
Odprem vrata in sedem na športni, pa vendar udoben sedež v kombinaciji usnja in tkanine. Skoraj školjkasta oblika objame telo, kar je v športnem avtomobilu prej nuja kot šminka. Roke položim na multifunkcijski volanski obroč, ki bi za moj okus lahko bil malenkost tanjši. A ne glede na to, zelo dobro sede v roke. In nato manjše razočaranje – testni Mini je opremljen z osemstopenjskim samodejnim menjalnikom, ki zagotovo ne more ponuditi tolikšne mere vpletenosti voznika, kot to znajo ročni menjalniki. A sem se tolažil, da bom med vožnjo izkoristil izbiro ročnega načina prsestavljanja s pomočjo obvolanskih prestavnih ročic. O prostoru odmerjenem potnikom na zadnji klopi ne bi izgubljal preveč besed, prav tako ne o prtljažniku – ta je v obeh primerih skromno odmerjen, a se to pri tem avtomobilu ne zdi pomembno dejstvo. Relativno majhna instrumentna plošča je v celoti digitalizirana. V pomoč je velik sredinski multimedijski zaslon, za nekoga celo preveč svetleče obrobljen – ta spreminja barve glede na izbran vozni program, pri upravljanju s klimatsko napravo, avdio sistemom, … Načeloma tudi tretja generacija Minija v notranjosti ni doživela nekih bistvenih sprememb, z izjemo digitalizacije. Na srečo so ostala »letalska« stikala za več šarma. Morda ne bi škodila kakšna dodatna odlagalna površina, sploh takšna, kamor bil lahko odložil telefon. Glede na premijsko poreklo, bi lahko ponudil projecirni zaslon na vetrobransko steklo, saj ta na dvižni plastiki deluje nekoliko bolj ceneno. A se svet zaradi tega ne bo nehal vrteti, Mini JCW pa zaradi tega ni nič manj športen.
Pod pokrovom motorja se skriva dvolitrski prisilno polnjen štirivaljnik, ki zmore 170 kW (231 KM) in 320 Nm navora. Svojo moč, kot že rečeno, prenaša preko osemstopenjskega samodejnega menjalnika na prednji kolesni par. Motor je v tretji generaciji po osvežitvi doživel nekaj manjših sprememb. Tako so inženirji vgradili drugačne bate za nižjo kompresijo in hkrati povečali tlak v turbini, slednjega pa postavili bližje izpušnemu sistemu, da bi zmanjšali pot izpušnih plinov v prid večji odzivnosti skozi celoten režim vrtljajev. In posledično je tako največji navor na voljo že pri 1.250 vrtljajih. Vzmetenje ostaja bolj ali manj enako – spredaj dvojna trikotna vodila, zadaj pa večtočkovno vpetje. Je pa res, da so inženirji nekoliko priredili vijačne vzmeti in blažilnike za več okretnosti. Med vožnjo sem pričakoval manj nagibanja karoserije v ovinkih, a še zdaleč ne tako, da bi to lahko pokvarilo užitke v vožnji. Zaradi tega podvozje ponuja več signalov vozniku, ko oprijem prične popuščati. Sicer voznik lahko izbira med tremi voznimi programi – Eco Green, Mid in Sport. Za mestno vožnjo sta vsekakor uporabne prva dva, druga dva sta ponujata več užitkov na prazni regionalki. Pravzaprav sem v slednjem primeru najraje izbral program Sport. Takrat se na zaslonu izriše v rdeče obarvan go-kart. In zabava se lahko prične. A dokler se Pirelijeve P Zero ne ogrejejo na delovno temperaturo, je v ostrih zavojih spoznati nekaj več podkrmarjenja. Šele po nekaj ostro zapeljanih zavojih je občutiti, kako pnevmatike grizejo v asfaltno podlago in tudi hitro prelaganje težišča avtomobila podvozja ne zmede. Volanski mehanizem je zelo neposreden in natančen z dovolj povratnih informacij. Še posebej, ko je občutiti, da oprijema zmanjkuje na zadnjem kolesnem paru, je mogoče hitro zavrteti volan v nasprotno smer in uloviti vozilo. Del tega zadovoljstva je zaslužno tudi nekoliko manj čvrsto nastavljeno podvozje, ki tako ponuja obilo zabave, četudi je pogon speljan na prednji kolesni par. Naj poudarim, da je podvozje še zmeraj športno trdo nastavljeno, kar je občutit na slabšem cestišču, ko skupaj z 19-palčnimi nizkopresečnimi pnevmatikami pač razumljivo ne zmore povsem požreti grbin, razpok ali drugih nepravilnosti asfalta. Sam bi si želel tudi za kakšno oktavo višjo zvočno kuliso, saj bi se temu Miniju res odlično podala. Čeprav je Mini JCW športen avto, je navsezadnje tudi vsakodnevno uporaben avtomobil. Po podatkih tovarne (WLTP standard) poraba goriva znaša med 6,6 in 7,6 litrov na sto kilometrov, na testu pa je povprečje znašalo skoraj devet litrov na sto prevoženih kilometrov.
Mini JCW velja za izjemen mali športni avtomobil. Predvsem ponuja tisti prvinski občutek vožnje, zabavo in dovolj adrenalina. Je pa tudi res, da ima takšen užitek v vožnji tudi svojo ceno, saj je že za vstopnega JCW potrebno odšteti slabih 39 tisočakov, seveda brez dodatne opreme.
TEHNIČNI PODATKI
| Mere (d/š/v) v cm | 387/172/141 |
| Motor | vrstni štirivaljnik, 1.998 ccm, turbo |
| CO2 | 156 g/km |
| Moč | 170 kW (231 KM) pri 5.200 vrt./min |
| Navor | 320 Nm med 1.450 in 4.800 vtr./min |
| Zmogljivosti | 6,1 s (0-100 km/h), 246 km/h |
| Poraba na testu | 8,9 l na 100 km/h |
| Teža | 1.350 kg |
| Osnovna cena | 38.700 EUR |