V ponudbi Juka ne boste našli dizelskega agregata. Tega namreč nadomešča polnohibridni sistem pogona, ki je seveda varčnejši od pogona z zgolj termičnim bencinskim motorjem. A zato opraviči višjo ceno?
Prva generacija Juka je med ljubitelji in laiki avtomobilov povzročila deljena mnenja. Mnogim je bil zaradi igrive zunanje oblike zelo všeč, drugim prav zaradi izbuljenih žarometov in nekoliko jajčaste oblike pač ne. Druga generacija je sicer zadržala osnovno poslanstvo križanca prve generacije, vendar z bistveno bolj zadržanimi oblikovnimi karoserijskimi potezami, kar pomeni, da se sedaj želi prikupiti tudi tistim, ki so se zmrdovali nad prvo generacijo. Vendar je zato Juke sedaj manj vpadljiv in opazen kot njegov predhodnik.
Vsekakor sem bil presenečen, ko je ob predstavitvi novega Juka, Nissan ponudil zgolj en motor, sicer z dvema menjalnikoma. Resda so napovedali, da se bo paleta pogonov širila – tako se je bencinskemu motorju pridružil polni hibrid, ki nadomešča dizelsko različico. Ta je v primerjavi z enako opremljenim Jukom z bencinskim motorjem dobre tri tisočake dražja, a tudi zmogljivejša. Hibridni sklop namreč sestavljata 1,6-litrski atmosferski bencinski motor (69 kW/94 KM) in elektromotor moči 36 kW (49 KM), njuna sistemska moč pa znaša 105 kW (143 KM). Baterija zmore shraniti za 1,2 kWh električne energije, kar v praksi pomeni, da je ob nežni nogi mogoče zgolj na elektriko zapeljati kakšen kilometer. A smisel tega hibridnega sistema ni v vožnji zgolj na elektriko, pač pa v manjši porabi goriva. Ta je dejansko nižja in v povprečju znaša okoli šest litrov na sto prevoženih kilometrov. Še sprejemljivejša je med mestno in primestno vožnjo, nekaj višja pa pri avtocestnih hitrostih.
Pogon se prenaša s pomočjo dveh menjalnikov (za termični motor in elektromotor) na prednja kolesa. Vendar delovanja obeh menjalnikov ni občutiti, zato je vožnja tozadevno udobna. Le ob odločnejšem pritisku pedala plina, je v kabini zaznati več motečega hrupa termičnega motorja, ki se zvrti v višje vrtljaje. Glede na moč in zmogljivosti ni pričakovati posebne dinamike, četudi se zdi, da podvozje zmore več. Lega je namreč zelo solidna, tudi za voljo malenkost čvrsteje nastavljenega podvozja, kar je občutiti na slabšem cestišču. Del krivde velja pripisati tudi 19-palčnim platiščem z več nevzmetene mase in tršim bokom nizkoprofilnih pnevmatik.
V notranjosti na prednjih dveh sedežih zagotavlja dobro počutje, saj je prostora tudi v ramenskem delu dovolj. Položaj za volanom je dober, vsaj za srednje in višjerasle, na zadnji klopi pač ni pričakovati obilo prostora za kolena. Voznikov delovni prostor ni v celoti digitaliziran, saj je instrumentna plošča še zmeraj analogna, kar bodo tradicionalisti nedvomno pozdravili, manj verjetno mlajše generacije.
Juke kot polni hibrid predstavlja alternativo, a bi zanjo stežka dejal, da odtehta dodatne tri tisočake, še posebej za tiste, ki letno ne prevozijo veliko kilometrov in jim kot tak predstavlja drugi avtomobil pri hiši. Za tiste, ki ste se ogreli za nakup Juke predlagam, da pred končno odločitvijo zapeljeto tudi bencinsko različico s samodejnim menjalnikom ter se šele po tem preudarno odločite katera je za vas bolj primerna.
TEHNIČNI PODATKI
| Mere (d/š/v) v cm | 421/180/159 |
| Motor | štirivaljnik, 1.598 ccm, elektromotor |
| CO2 | 113 g/km |
| Sistemska moč | 105 kW (143 KM) |
| Sistemski navor | n.p. |
| Zmogljivosti | 10,1 s (0-100 km/h), 166 km/h |
| Poraba na testu | 6 l/100 km |
| Cena | 30.030 evrov |