Malček s športnim pridihom ostaja v prvi vrsti hvaležen mestni avtomobil in hkrati dinamičen urbani športnik
Četudi je znamka Hyundai trdo zasidrana in velja za uspešno pri nas, se mi zdi, da je pri manjših modelih kot sta i10 in i20 vseeno nekoliko zapostavljena. Resda i10 zaradi svojih gabaritov, v dolžino meri le 367 centimetrov, sodi me mestne avtomobile, kjer povpraševanja pri nas ni toliko kot pri razred ali dva večjih vozilih. Morda zato še toliko bolj opozarja nase s paketom opreme N-Line – naj je spomnim, da pri Hyundaiju oznaka N simbol športnosti, N-Line pa paket športne opreme, ki pri tem avtomobilu pomeni več športe kozmetike in vozne dinamike hkrati.
V lanskem letu je i10 nase opozoril s prenovo, ki se je dotaknila zunanjosti in notranjosti. Opremljen je z dvema digitalnima zaslonoma, povezljivost je nadgrajena, prav tako varnostna oprema. Različica N-Line pozornost vzbuja tudi s svojo zunanjostjo. Platišča so 16-palčna, spremenjene so luči, a najbolj bode v oči vzorec rdeče barve na maski in odbijaču spredaj ter zadnjem odbijaču z dvojnim zaključkom izpuha.
Ta barvna kombinacija se nadaljuje tudi v notranjosti z rdečimi šivi na sedežnih prevlekah in usnjenem volanskem obroču. Vzdušje za volanom kar nekako vzpodbudi srčni utrip. Tudi zato, ker je mogoče dobiti zmogljivejši litrski prisilno polnjen trivaljnik za doplačilo 750 evrov. Ta namreč zmore 74 kW (100 kM), kar seveda povsem zadostuje nekaj več dinamike po kakšni zaviti cesti. Četudi na zadku kraljuje dvojni zaključek izpušne cevi, kakšnega športnega zvoka ni slišati. Kot pri vseh prisilno polnjenih motorjih z malo gibno prostornino, je poraba goriva odvisna predvsem od načina vožnje oziroma teže desne noge. Nekako v povprečju pa se giblje pod šestimi litri na sto kilometrov. Četudi agregat ne poka od moči, pa razveseljuje z uporabno krivuljo navora, saj pri pospeševanju z mesta poskoči še preden igla na merilniku vrtljajev pokrije oznako pri 1.500. In moč relativno enakomerno narašča vse do petih tisočakov.
Počutje za volanom je dobro, saj sta sedeža za ta avtomobilski razred udobna. Do kakšne resne športnosti jima manjka več ledvene opore, zato se je potrebno v hitro zapeljanih zavojih nekoliko bolj opirati na volan, ki pa zelo dobro sede v dlan. Tudi podvozje ni trše kot pri ostalih različica in zato udobno požira popravke in neravnine mestnega asfalta. Lega na cestišču je zanesljiva, pričakovanega nagibanja karoserije je ravno dovolj, da je hitro mogoče ugotoviti mejo oprijema pnevmatik.
Brskanje po menijih vmesnika na info-zabavnem zaslon je intuitivno, torej prav nič zahtevno niti za uporabnike, kakšne starejše generacije. Tudi nad odmerjenim prostorom v ramenskem delu se ne morem pritoževati, seveda pa je manj prostora na zadnji klopi in prtljažniku – navsezadnje govorimo o mestnem avtomobilu, ki zlahka prevzema tudi naloge primestnega vozila. Seveda zmore tudi daljše avtocestne razdalje, a v tem primeru sem pogrešal šesto prestavo, četudi petstopenjski ročni menjalnik ne razočara z natančnostjo.
Pravzaprav je i10 avtomobil, ki se zdi zelo hvaležen. S paketom opreme N-Line pa veliko bolj opazen na cesti. In če iščete nekaj dodatnega športnega pridiha, pa vendar vsakodnevno uporaben avtomobil za prevoz v službo in po mestnih opravkih, vas gotovo ne bo razočaral. Navsezadnje tudi 600 evrov ni prav veliko denarja za dodatke na spisku N-Line paketa opreme, ki ga je mogoče kombinirati s paketoma opreme Style in Premium.
TEHNIČNI PODATKI
| Mere d/š/v v cm | 367/168/148 |
| Motor | trivaljnik, 998 ccm, turbo |
| CO2 | 123-124 g/km |
| Moč | 74 kW (100 KM) pri 6.000 vrt./min |
| Navor | 175 Nm od 1.500-4.000 vrt./min |
| Zmogljivosti | 10,5 s (0-100 km/h), 185 km/h |
| Poraba na testu | 5,7 l na 100/km |
| Cena (Premium) | 16.350 € |